Društvo Rokokult

Vas zanima utrip življenja med aktivnimi študijskimi počitnicami v sosednji Italiji?

Konservatorka-restavratorka in zgodovinarka, sošolki v zadnjem letniku Oblikovanja kamna v Sežani, sicer pa vpeti v milne in drugačne mehurčke zgodbe Milo za drago, sva to poletje želeli preživeti malce drugače.

In sva odšli na poletno avanturo, v iskanje dolce vite v Raveno, mesto mozaikov. Prvi stik, pot skozi labirint enosmernih ulic, naju ni povsem prepričal. A le za kratek čas. Italijansko mesto, na prvi pogled enolično opečnato. Iz vedute sodobnih stavb vsake toliko pokuka kakšna prav tako opečnata cerkev. Ob prvem tesnejšem stiku pa se je izkazalo za idealno. Ravena je poleti prijetno mesto za bivanje, saj je turistična mrzlica zmerna, za oddih od dela pa poskrbi množica dogodkov.

Po Raveni

Da je majhno, sva že vedeli, rečeno nama je bilo, da »nič v Raveni ni daleč«. Kolo je tukaj idealno prevozno sredstvo za vijuganje med znamenitostmi iz najveličastnejšega obdobja Ravene, pred 1600 leti. Zgodovinski sprehod nas vodi od časov, ko je tu bilo zadnje glavno mesto rimskega cesarstva, pa do bizantinskih lepot. Dobro podprta umetniška produkcija 5. in 6. stoletja je mestu zagotovila danes najbogatejše in najbolj znane primere starokrščanskih in bizantinskih spomenikov v Evropi. Prej omenjene opečnate cerkve, ki navzven ne kažejo razkošja niti starosti, v notranjosti skrivajo barvit mozaični svet.

Zvezdnato nebo v Galli Placidii

Ostanek zgodovinske navezave Ravene s pristaniškim mestom Classe. Bazilika S. Apollinare in Classe

Večstoletna tradicija je na ogled po vsem mestu, za lažje obvladovanje mnogih znamenitosti pa si lahko pomagate tudi z aplikacijo Ravennamosaici. Mesto je tudi središče sodobnega mozaika, z obveznimi institucijami, kot je likovna akademija Accademia di Belle Arti di Ravenna, specializirana za študij mozaikov, muzej Museo d'Arte della città di Ravenna z mednarodnim centrom za dokumentacijo mozaikov in še čim ... Vsaki dve leti pa si lahko ogledate tudi Mednarodni festival sodobnega mozaika, letos od oktobra naprej.

Danes v Raveni deluje več kot deset mozaičnih studiev. Ta, v katerem sva na praksi, Gruppo Mosaicisti Ravenna, nadaljuje tradicijo povojnega studia, ki je nastal iz Ravenske akademije. Njegova prva ekipa je v petdesetih letih naredila kopije antičnih ravenskih mozaikov (lani so bile v okviru EPK na ogled v Mariboru), današnja delavnica pod vodstvom mojstra Marca Santija pa spretno in strokovno udejanja povezavo med lastno umetniško produkcijo in bogatimi restavratorskimi izkušnjami. Delavnica, v kateri se znajo spopasti z vsakršno mozaično zagato, je spodbudno okolje za dve, ki se s tem šele spoznavava. Po drugi strani pa je tudi nenehen opomin, česa vse še ne veva.
Preizkusili sva se v ravenski posebnosti, načinu izdelave mozaika z začasno apneno podlago. Sodi med direktne tehnike, kar pomeni, da se mozaični kamenčki (tesere) v mozaik vstavljajo z licem navzgor. Podlaga iz vlažnega apna dopušča tudi poznejše popravke in več časa za dodelavo detajlov, priljubljena pa je tako med začetniki kot mojstri.

Vsak pravi mozaicist potrebuje martelino, kladivo za cepljenje teser

Klešče za dokončno obliko teser

Vstavljanje teser v apneno podlago

Po nekaj izvedenih kopijah mozaikov je prišla na vrsto konkretna naloga. Po predlogi sva izdelali kamnito preprogo. Ta je ena od posebnosti, ki jih delavnica Gruppo Mosaicisti vnaša v mozaični svet. Imenujejo jih tapetti di pietra, kamnite preproge na gibljivi podlagi. S tem so mozaik osvobodili statičnih vlog in ga ponesli širše.

Okoli Ravene

Emilija-Romanja, pokrajina z dvojno identiteto, obiskovalcu ponuja mnogo. Tisti, navajeni plaž z naše strani Jadrana, se težko navdušimo nad italijansko mivko, izkušnjo pa precej polepša glasbena spremljava poletnih lokalov na plaži. Vsekakor priporočava obisk Hana-bi v Marini di Ravenna, bližnjem mestu, kamnor se Ravenčani odpravijo na žur.

Emilija-Romanja poleg naravnih znamenitosti (se bo treba vrniti na kolesarjenje mimo lagun okoli Comacchia, malih Benetk), kulinaričnih užitkov v kulturnem stičišču, Bologni, ter potepanja po okoliških mestecih ponuja tudi nekaj zanimivih tradicinalnih rokodelsko-umetniških tehnik.

Na naju je najmočnejši vtis pustila stampa a ruggine oz. tiskanje z barvo iz rje. Tehniko sva prvič opazili na pravi italijanski tržnici, ki vsako soboto oživi parkirišče poleg ravenskega stadiona. Zares pa sva se z njo spoznali v Forlíju. Ta je od Ravene oddaljen 40 minut vožnje proti jugozahodu. V središču mesta, prav v bližini glavnega trga Piazza Saffi, je majhna trgovinica Il guado, ki je polna rjavo-belega kontrasta. Lastnica Elena Balsamini nama je razložila način tiskanja stampa a ruggine oz. stampa romagnola in naju povabila v svoj atelje v bližini na preizkušnjo. Najino navdušenje nad naravnimi barvili in ročnim tiskom je v Eleninem ateljeju dobilo novo razsežnost. Pri svojem delu izhaja iz stare tradicije, ki pa jo motivno dopolnjuje z všečnimi ornamenti iz drugih krajev in časa pa tudi s sodobnimi potiski.

Elena pri delu

Lesene šablone

Optimalen odtis dosežemo po nekaj udarcih z batom

Stampa a ruggine oz. stampa romagnola je tradicionalen ročni tisk na platno, značilen za Romanjo. Orodje in tehnika sta še danes enaka kot na začetku, v 17. stoletju. Šablone so ročno izdelani lesorezi z značilnimi rastlinskimi in verskimi motivi ter ornamenti. Najznačilnejši stari motivi so klasje, grozd, vinska trta in petelin ter so povezani z lokalno simboliko.

Barvno osnovo za tiskanje da oksidirano mehko železo, ki sta mu dodana kis in moka. Razmerje ključnih sestavin vpliva na različne odtenke rjasto rjavega potiska, ki se dokončno pokaže šele po spiranju v lužni kopeli. Nama so najlepši potiski na ročno tkanem platnu.

Mesto naprej je Faenza, keramičarsko središče s tradicijo že od 14. stoletja. Poznate ime majolka ali izraz »faience« – ta izhaja prav iz značilne faenške poslikave. Danes je v muzeju z obširno zbirko v čudoviti stari palači razstavljena keramika od arheoloških primerkov do sodobnih keramičnih eksperimentov.

Čeprav Ravena marsikdaj ostane v senci slavnejših in bolj priljubljenih italijanskih mest, obiskovalcu že ob kratkem srečanju ponudi mozaični skok v preteklost. Upava, da nama je z opisom najinega doživetja uspelo poustvariti vsaj del tega, vsekakor pa je Gallo Placidio vredno videti na lastne oči.

*Članek je bil objavljen v poletni številki spletne revije Dom in stil.